Predstavili vam bomo le nekaj drobcev našega bogastva.

Gozdni rezervat Šumik

Do sredine 19. stoletja so se ohranili večji pragozdni kompleksi na osrednji Pohorski planoti. Ko so leta 1838 zgradili Lobniško rižo, so odprli približno 3000 ha do tedaj večinoma nedotaknjenih gozdov. Do konca stoletja so odtlej izsekali vse ostanke naravnih gozdov. Ostalo je le še 20 ha pragozda na strmem desnem pobočju nad Lobnico. Leta 1950 so pragozd izločili in omejili kot poseben oddelek gozdarskega inštituta.
Največji poseg v pragozd je bil leta 1957, ko so v zgornji tretjini posekali traso za kamionsko cesto Areh-Šumik. Od celotnega kompleksa je tako odrezala 2,4 ha pragozda, kar ruši celoto biocenoze.

Pragozd (19 ha) je le del 57 ha velikega gozdnega rezervata ob Lobnici, ki je zaradi svojih naravnih lepot in zanimivosti od leta 1967 zaščiten kot gozd s posebnim namenom. Slikovita dolina Lobnice s slapovoma Veliki in Mali Šumik, redke rastline, nedotaknjeni gozd so okoliščine, dajejo temu objektu prav posebno mesto med našimi rezervati. Pomemben je namreč zaradi znanstveno-raziskovalne ter naravovarstvene vloge na tem področju.(vir:Gozdni rezervati Slovenije, Cenčič.l.,1985)
Rezervat se razprostira ob kanjonski debri gorskega potoka Lobnica. Pobočja so precej strma (35°-50°),  težko prehodna in ponekod prepadna.
Celotnega območja se je prijelo imenovanje Pragozd Šumik, kar pa ni povsem ustrezno, saj obsega pragozd le manjši del rezervata (strmo desno pobočje nad Lobnico), vse ostalo pa je gozd, v katerega se več ne posega in zato postopoma prehaja v sekundarni pragozd. V pragozdu se je ohranil prvobiten sestoj bukve, jelke, gabra, hrasta, smreke in kostanja. Danes na Pohorju prevladuje smrekov gozd, kajti bukev so izsekali, predvsem za potrebe glažutarstva.(vir:Izletniški vodnik,Pivka J.)

Rezervat se razprostira ob kanjonski debri potoka Lobnice pod Bajgotom. Del rezervata leži nad cesto Bajgot – Areh. JV del rezervata leži na območju občine Slovenska Bistrica. V delu rezervata je ohranjeno pragozdno stanje, ostala površina pa postopoma prehaja v sekundarni pragozd. V rezervatu prevladuje združba Luzulo albidae – Fagetum abietetosum. Od dreves prevladujejo bukev, jelka in smreka. Po povirnih jamah in jarkih prevladuje združba Abieti – Fagetum austroalpinum, z bogatejšo vrstno sestavo. Ob Lobnici je ozek pas gozda jesena in gorskega javora (Aceri - Fraxinetum illiricum). Od botaničnih posebnosti omenimo nenavadni kamnokreč (Saxifraga paradoxa), rjasti sleč (Rhododendron ferrugineum) ter alpski srobot (Clematis alpina). Rezervat odlikujejo tudi izredne geomorfološke tvorbe. Kamnina v rezervatu je granodiorit, ki je včasih taki razlomljen, da nastanejo zanimive skalne formacije, kot na primer Trije hlabi, Ravbarske peči in Jelenska peč. Na slikovitih in divjih potokih v rezervatu so tudi trije slapovi, Veliki in Mali Šumik na Lobnici ter Vernski slap na Verni.

Je edini slovenski pragozd na silikatni podlagi, eden redkih ostankov naravne vegetacije Pohorja.

 Slap Veliki Šumik

Slap Veliki Šumik se nahaja v soteski Lobnice v zavarovanem pragozdu Šumik. Visok je 24 m. Voda drsi preko slapišča z nagibom 42 stopinj. Kljub položnosti je slap izredno slikovit zaradi širine in bogate vodnatosti. Slap je nastal ob tektonskem prelomu zaradi različne odpornosti kamnine – granodiorita. Na skalah nad slapom je osamljeno rastišče rjastega sleča (Rhododendron ferrugineum) in nekoliko pod njim nenavadnega kamnokreča (Saxifraga paradoxa).

Je največji slovenski slap na neapnenčasti podlagi in nahajališče redkih in ogroženih rastlinskih vrst.

Slap Mali Šumik

Slap Mali Šumik se nahaja v soteski Lobnice v zavarovanem pragozdu Šumik, približno 400 m pod slapom Veliki Šumik. Voda pada najprej v treh skokih, ki merijo skupaj 9 m, potem pa čez granodioritni prag skoraj navpično še nadaljnjih 9 m. Slap je nastal ob tektonskem prelomu zaradi različne odpornosti kamnine – granodiorita.

Slapova Veliki in Mali Šumik sta najslikovitejša pohorska slapova.

črno jezero

črno jezero je najlepša znamenitost na tem delu Pohorja, ki leži na gozdnatem slemenu med Tremi Kralji in Osankarico na Pohorju. Do njega lahko na primer pridete v 45 minutnem pohodu od Penziona 'Jakec' na Treh kraljih, po Ruški planinski poti.
Glede nastanka jezera je spleteno veliko čudovitih ljudskih pripovedk, ki pomenijo dragoceno etnološko in kulturno dediščino, specifično za ta del Pohorja, dejansko pa naj bi grof Windischgraetz, lastnik dobršnega dela pohorskih gozdov, pred več kot 150 leti zajezil temno vodo črnave ter tako umetno ustvaril jezero za spravljanje lesa v dolino (riže).
Na dnu tega jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali ter sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, takorekoč črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. V jezeru je precej rib.
Območje črnega jezera je zaradi edinstvenega ekosistema visokih šotnih barij zavarovano in pri ogledu velja poseben naravovarstveni režim, prepovedano je kampiranje in kurjenje odprtega ognja.
Razen z ene strani jezero vztrajno zaraščajo alge in močvirsko rastlinje, zato ga vsake toliko časa izpraznijo in očistijo.
Jezero je danes torej predvsem naravni spomenik, ki skupaj z okolico in z močvirsko favno predstavlja naravni rezervat in vas bo s svojo lepoto zagotovo očaralo. Obenem je jezero prvovrstno domovališče najrazličnejših ptičev, v njegovi bližini pa zacveti tudi zelo redka mesojeda rastlina Rosika. V letih 1992 in 1993 je bil nasip obnovljen, prav tako pa tudi propustna naprava.